PARIN PAUL

Paul Parin, utemeljitelj etnopsihoanalize, je otroška leta preživel v Novem Kloštru pri Polzeli. Njegov oče je bil iz bogate judovske družine, lastnice uvozne družbe za kavo v Trstu. V začetku stoletja so kupili graščino Novi Klošter, v kateri je Paul preživel prvi dve desetletji svojega življenja.

Osnovne šole ni obiskoval na Polzeli, temveč je imel zasebnega učitelja. Gimnazijo je dokončal v Celovcu, kar mu je omogočilo nadaljevanje študija. Že zelo zgodaj se soočil s svojo judovsko usodo, kar je morda vplivalo na to, da se je razvil v zdravnika in psihoanalitka svetovnega slovesa. Zaradi vse večjega pritiska nacionalsocializma je novembra 1938 zapustil Slovenijo in emigriral v Švico, kjer je 1943 doktoriral. Skupaj z ženo Goldy Parin-Matthey in prijatelji se je leta 1943 pridružil Titovim partizanom v Črni gori, kjer je pomagal kot zdravnik in nato opisal svoja doživetja v knjigi Vojna je in mi gremo tja. Po vrniti s fronte je opravil specializacijo iz nevrologije in psihiatrije ter se v svoji privatni praksi posvetil psihoanalizi. Leta 1949 je postal član Mednarodnega združenja psihoanalitikov in bil v letu 1953 soustanovitelj psihoanalitičnega seminarja v Zürichu, kjer je tudi predaval. Poznan je kot eden izmed zadnjih učencev Sigmunda Freuda.
S svojo življenjsko sopotnico Goldy in prijateljem Fritzem Morgenthalerjem je odšel na dolgo študijsko potovanje v Afriko, kjer so raziskovali tamkajšnje kulturno okolje in duševnost neevropskih ljudstev. Kot rezultat raziskovanja je najprej izšla knjiga Belci preveč razmišljajo (1963), ki je vsebovala etnopsihoanalitično študijo ljudstva Dogon v Maliju in nato še leta 1971 knjiga Boj se svojega bližnjega, kakor sam sebe o etnopsihoanalitični študiji ljudstva Anyi na Slonokoščeni obali. Obe knjigi veljata za klasiko etnopsihoanalize in sta bili prevedeni v številne jezike. Skupaj z Fritzem Morgenthalerjem je napisal okoli trideset knjig in strokovnih razprav o antropologiji, psihoanalizi in etnologiji. 1980. leta je napisal knjigo o otroštvu v Sloveniji z naslovom Zanesljiva znamenja spreminjanja. Paula je še posebno zanimal fenomen fašizma in razsvetljensko obdobje evropske zgodovine, zadnja leta svojega delovanja pa je posvečal predvsem pojavu novega antisemitizma in propadu univerz.

Od leta 1967 do 1970 je bil predsednik Švicarskega združenja za psihoanalizo, bil je tudi pobudnik Švicarsko-slovenske konfederacije. Leta 1986 je dobil literarno Erich – Friedovo nagrado, v letu 1991 mu je Nemška akademija za jezik in prozo podelila nagrado Sigmunda Freuda, dve leti kasneje je istoimensko nagrado dobil še od avstrijske akademije. V letu 1995 je postal častni doktor univerze v Celovcu, devet let kasneje pa mu je slovenski Znanstvenoraziskovalni center SAZU podelil nagrado častnega člana. Vse do svoje smrti je živel v Zürichu (18. 5. 2009).


Rojen: 20. september 1916 Založe (Občina Polzela)
Umrl: 18. maj 2009 Zürich (Švica)
Kraj delovanja: Zürich (Švica)

Avtorica gesla: Tanja Pilih

Viri:
R. Čeplak: Intervju z dr. Paulom Parinom v Zuerichu, 4.11.1992; Etnolog. Nova vrsta,1993, št. 3, str. 219-225.
P. Parin: Karakul: Sedem zgodb in en faksimile, Celovec 1996
P. Parin: Zanesljiva znamenja spreminjanj, Ljubljana 1989
Foto: Arhiv Medobčinske splošne knjižnice Žalec
https://blogs.taz.de/hausmeisterblog/2009/05/22/paul_parin/


Galerija:

 

Komentarji so onemogočeni.